Kaj pomeni Mariboru Holding

To je del spletne strani [Stališča by Marko Pinterič]. O tej tematiki lahko tudi [razpravljate]!

In memoriam Jožetu Požauku.

Ko ste se udeležili katere od prireditev na Mariborskem festivalu Lent, ali pa se samo sprehodili po istoimenem delu mesta, ki leži ob sami reki Dravi, bržkone niste vedeli, da se pravzaprav nahajate ob ogromnem akumulacijskem jezeru hidroelektrarne Zlatoličje. Danes izgleda gladina reke nenavadno mirna, toda v začetku šestdesetih let, preden je bil zgrajen jez na skrajnem vzhodu mesta, je bila reka živahnejša, njena gladina pa precej nižja. Državnih birokratov v takratnih udarniških časih dejstvo, da se bo zaradi izgradnje jezu pod vodo znašel precejšnji del starega mestnega jedra, ni prevec motilo in so brez pretiranega občutka krivde podpisali njegovo smrtno obsodbo - rušenje.

Na spisku obsojenih na potop je bila tudi nenavadna renesančna mojstrovina, peterokotni Vodni stolp, v katerem danes deluje prva vinoteka slovenskih vin. Mariborcani se lahko za ohranitev tega izrednega kulturnega spomenika zahvalijo le vztrajnosti izjemnega Mariborskega gradbenika gospoda Jožeta Požauka (1908-1995), pod vodstvom katerega je bil 1500-tonski kamniti orjak, zgrajen leta 1555, v zadnjem trenutku dvignjen za 2.6 metra. To je bil neverjeten podvig, ki je trajal kar 7 mesecev v letih 1967 in 1968. Le nekaj sto metrov dalje je na svetu najstarejšo, 450-letno trto, skupaj z zgradbo, katere se oklepa, čakala podobna usoda. Ta danes zaščiten naravni spomenik ima korenine v depresiji pod novo gladino Drave, zanesljive smrti pa je trto rešila le zavzetost anonimnega prebivalca zgradbe!

Poplavljanje dela starega mestnega jedra ni bila edina Mariborska žrtev energetiki. Mariborski otok, v Sloveniji edinstven naravni rečni otok po nastanku in po flori, ki leži kakšne tri kilometre vzvodno od centra mesta, je ogrožen zarad po njem imenovane elektrarne Mariborski otok, katere mogočne kolumne se dvigujejo tik nad njim. Izgradnja elektrarne je tako močno spremenila naravni tok vode, da je leta 1946 podivjala reka odplavila že četrtino otoka. Popolnega uničenja so ga rešili z improvizirano postavljenimi lesenimi piloti, spet pod taktirko zgoraj omenjenega gospoda Požauka.

Maribor živi v pravem smislu za in z energetiko, na vsakem koraku obstaja dokaz o tej povezavi, četudi se večina njegovih prebivalcev mnogih povezav ne zaveda. Energetika je simbol Maribora enako kot najstarejša trta ali obronki Pohorja. Energetika pomeni Mariboru to, kar pomeni Tartinijev spomenik Piranu, beli grad v središču Ljubljani ali otočna cerkvica Marijinega vnebovzetja Bledu. Tako je že izgradnja prve večje slovenske elektrarne pri Fali, le kaksnih deset kilometrov vzvodno od centra, skupaj z izgradnjo železnice bistveno vplivala na razvoj Maribora kot izrazito industrijskega mesta. Prav tako je veriga mogočnih hidroelektrarn na Dravi pod vodstvom Mariborčanov bila "odgovorna" za razvoj vsega slovenskega elektroenergetskega gospodarstva od proizvodnje do omrežja. Četudi je to dejstvo kasneje grobo zanikano s premikom sedeža Elektro Slovenije v Ljubljano - in to šele po osamosvojitvi Slovenije, ko naj bi s starim, za komunizem tipičnim, centraliziranim sistemom že zdavnaj opravili!

Po tranziciji v devetdesetih letih, po tem ko je že dala svoj izjemen prispevek razvoju vse Slovenije, je večina Mariborske industrija propadla. Danes pa je v zahvalo ta ista dežela Mariboru odvzela upravljanje še zadnje dobičkonosne proizvodnje, proizvodnje energije, zaradi katere so tukajšni ljudje še zadržali nekaj ponosa.

Po drugi strani pa tudi delo gospoda Pozauka ni dočakalo ustreznega priznanja. Kljub temu, da je bil še v času življenja razglašen za častnega meščana mesta Maribor za ne samo prej omenjene, ampak tudi številne druge zasluge, je po smrti ostal pozabljen. Mariborski demokratični oblastniki se mu niso oddolžili niti z občinsko osmrtnico, kaj šele, da bi po njemu imenovali kakšno mariborsko ulico, kar pa bi si vsekakor zaslužil. Mogoče so v nekem smislu celo prav ravnali, saj gospod Požauko vsega tega ni delal za slavo, še manj za plačilo, rad je imel svoje mesto in ljudi, ki v njem živijo.

V vseh teh primerih se jasno pokaže vsa plehkost nesposobne lokalne politične elite, ki ne zna prepoznati in izkoristiti prednosti in vrednosti lastnega okolja. Toda nič manj ni zaskrbljujoč niti egoizem in kratkovidnost državne politične elite, ki s pridom iskorišča molk lokalnih potrčkov, v želji da podredi vse ekonomske tokove znotraj države v lastno prid in prid raznim močnim lobijem, namesto v prid vseh prebivalcev dezele.

Zato je toliko lažje čutiti bes Mariborčanov ob odločitvi Vlade o ustanavljanju Holdinga elektrarn s sedežem v Ljubljani. Povprečen podpisnik odmevne peticije "Gibanja za ljudi" vam bržkone ne bo znal artikulirati svoje občutke na tako zaokrožen in jasen nacin, a bo to odlocitev globoko v sebi čutil kot brezčuten udarec na njegovo integriteto, kot udarec na njegovo usodo in usodo ljudi, s katerimi živi. Krivica, ki se je zgodila, še toliko bolj skeli, ker je tokrat storjena v imenu "slovenskega interesa", interesa kateremu so mnogi slavni Mariborčani posvetili vse svoje življenje. Skeli pa še toliko bolj, ker jo brez podpore enega samega tehtnega razloga zagovarja črnograditeljski minister, ki brez dlake na jeziku mimogrede pove, da ima Slovence izven Ljubljane za manj vredne državljane. Mariborčanu pravzaprav odločitev Vlade vzbuja iste občutke, kot bi jih Ljubljančanu vzbudil dogodek, v katerem bi Mariborsko gostinsko podjetje kupilo Ljubljanski grad in ga uvrstilo v svojo gostilniško ponudbo.

Kdor pozna utrip mesta, ve, da bo odlocitev vlade odtrgala in odnesla del Mariborskega življenja, utripa, duše. Maribor, večni enfant terrible slovenske "province", bo potlej imel še en razlog manj, da ostane zagnan, razgiban, slovenski. Toda, če nikomur ni mar za to mesto, bi mu moralo biti mar vsaj za Slovenijo, ki se bo še močneje nenaravno razdelila na vsemogočen center in impotentno "provinco" in ki bo še bolj postala država prostorskega enoumlja, brez zdrave regionalne intelektualne konkurence, potrebne za napredek vsakega dela dežele posebej, kot tudi dežele kot celote. In končno, a je res dobro, da se bo, po uničenju kakršnekoli tekmovalnosti z ostalimi mesti, Ljubljana še bolj potopila v samozadovoljno povprečje in inerco? S čim se bo potem še lahko pohvalila ta dežela in na osnovi česa bomo še lahko trdili, da nismo postali le kulturna in intelektualna provinca v združeni Evropi?

To je del spletne strani [Stališča by Marko Pinterič]. O tej tematiki lahko tudi [razpravljate]!

Tekst napisal in stran uredil Marko Pinterič: obrazec za odziv.

Napisano 15. oktobra 2001. Stran je prebralo obiskovalcev od februarja 2002.

Valid XHTML 1.0! Valid CSS!